Ali tudi vam, brez kreativnega miganja živeti ni?

Jaz migam že od nekdaj. Od takrat, ko sem bila še smrkava pod nosom in sem se lotila marsikaj. Nič mi ni bilo pretežko.
Spomnim se, da sem bila sem še v nižji razredih osnovne šole, ko me je zagrabilo kuhanje. Najbolj mi je bila všeč knjiga Marinka kuharica in tam je bil recept za čokoladni mousee. Uh, kako slastno, za vse prste oblizniti. Pripravila sem ga neštetokrat. Čeprav bi sedaj, ker ne jem jajc, naredila vegansko različico. Skratka, vsi so mi rekli, kuharica bo …

Potem sem si zaželela imeti tipkalni stroj, ker so mi bile tako všeč tipkarice v krilcih in petkah.

Ko sem ga dobila, sem nonstop navijala papir gor in dol in udarjala po tipkah. Vse skupaj se mi je zdelo tako blazno fajn, da so spet rekli, tajnica bo.

Vmes sem frizirala našega pudeljčka, očetu sem naredila frizuro na Beatlesa in skoraj sem ostrigla še mami in spet so rekli, frizerka bo.

IZ POLIVINILASTIH VREČK SEM SPLETLA LEŽALKO ZA NA PLAŽO

Da skrajšam tole pripoved, zanimalo me je marsikaj. In ja, rekli so, da imam ročne spretnosti, pa občutek za risanje, po očiju.

Čeprav sem edinka, mi nikoli ni bilo dolgčas. Kot bi bilo včeraj vidim, kako sem iz kovinskega stojala za rože naredila hišo za barbike. Ta pravo, z zavesami, pa mizico in stolčki. Pa za Barbie in Skipper sem pletla puloverčke in oblekice.

Že takrat sem bila zelo dovzetna za recikliranje in ponovno uporabo izdelkov. Spomnim se, da sem razrezala vse polivinilaste vrečke kar smo jih imeli doma, na trakove (takrat jih je bilo še veliko!) jih skupaj zvezala v en trak in se lotila pletenja ležalke za na plažo. Bilo je precej naporno, ker je bilo pletivo trdo, dimenzija pa kar velika (1m x 1,5 m) ampak sem vztrajala.

Potem sem se lotila šivanja oblekic za punčke na ´mašini´ Bagat, ki smo jo imeli doma. Kmalu sem znala zašiti že tudi kaj zase. Da bi obvladala še kakšne težje stvari, kot so ovratniki, rokavi ali žepi, so me vpisali še na šivalni tečaj h neki starejši gospe v Škofjo Loko. Tam so bile samo gospe njenih let in jaz, osnovnošolka. Po končanem tečaju, me je gospa pohvalila, da imam res pravi talent za to, da postanem šivilja.

Vsa ta znanja ostanejo. Enkrat že pridejo prav in tudi meni so.

OBLIKOVALKA BO!

Pot me je, lahko bi rekli, po logiki, zanesla v oblikovanje. Doštudirala sem iz industrijskega oblikovanja, na Likovni akademiji v Ljubljani. Potem sem petnajst let delala v grafičnem oblikovanju, najprej kot oblikovalka v PR agenciji, potem pa kot oblikovalka in likovna urednica ženskih revij pri založniški hiši.

Potem se je nekega dne vse obrnilo na glavo in morala sem se izpopolniti še v fotografiji. Nekaj časa sem, (za objave na  družbenih omrežjih) fotografirala za podjetje, ki se ukvarja z oblikovanjem otroških igrač in je poznano predvsem v tujini. Vmes sem opazila, da mi je delo z otroki, (fotografiranje, oblikovanje in tudi ilustriranje zanje) postalo zelo všeč. Še sedaj je občutek tak, kot, da to delam že od nekdaj. Takrat pa je bilo to zame, kar veliko odkritje. Kot, da sem iz sna prebudila še en talent, ki ga moram razviti.

TRGOVINICA IZ PRAVLJICE

Da ne boste mislili … še vedno ga razvijam! Tudi tako, da  fotografiram novorojenčke, malčke,  nosečnice, mamice in tudi ljubljenčke. (www.ninaroydo.com).

In sedaj je napočil čas, da vam v obliki te spletne trgovinice, razkrijem svoj notranji svet. Svet, kjer se nenehno kaj dogaja …

Odstiram vam svojo pravljično deželo, kjer se vse da, kjer se čas za hipec ustavi in kjer imajo sanje prednost pred dolžnostmi. Da boste vedeli, tukaj domujejo le prijazne in mehke živalce, mali princi, ljubke princeske, zvezdice in lunice.

P.s.: Nekateri pravljični junaki sicer še čakajo, da jim pričaram podobo … 😉

Skupaj nam je lahko zelo lepo. Zato ste v mojo družbo povabljeni vsi: mamice in očki, babice in dedki, strici in tete, skratka vsi, ki se še znate valjati po tleh, se od srca smejati na videz nesmiselnim stvarem in se čuditi življenju.

Se beremo v blogih …