Se tudi vam kdaj zazdi, da je decembra vsega bleščečega preveč? Da so lučke na vsakem koraku? Da, ni da ni? Ko pa napoči čas potem, ostane pa samo še turobna zima. Ponavadi brez snega.
Letošnji december je bil vseeno malo drugačen. Bi rekla, da počasnejši in s pridihom, da je treba krotiti svoje čute, ki bi radi praznike uživali, kot vsako leto poprej.
Meni je to več kot ustrezalo. Hitenja, lovljenja minut in ´multitaskinga´ je že med letom dovolj, zato nam malo notranje retropektive nič ni škodilo.
Kaj je bilo lanskega decembra takega, da se ga bom spominjala tudi naslednje leto?
1. PO PEKI DIŠI PO VSEJ HIŠI
Decembra vedno diši. Pri nas zgoraj in sploh spodaj, kjer živita dedi in babi. In veseli me, da naša dvanajsletnica prav rada pomaga pri peki.
Z babi ves december snujeta ideje kaj bi še spekli. Že tradicionalno zamesita za potičke brez jajc, z orehovim in lešnikovim nadevom (Ha, ha, lahko potrdim, da so bile zelo okusne) in narežeta suho sadje za sadni kruh. In seveda, treba je narediti pujske za srečo. Midve spečeva medenjake iz ajdove moke. Letos prvič, sta z babi pripravili še nutelino smrekico.
2. KROGI PO OKOLICI
Vsak dan hodim, letos pa še posebej. Zato se bom lanskega leta spominjala tudi po tem, da smo šli skoraj vsak drugi dan peš v staro Ljubljano. Plus seveda, najboljši popoldanski sprehodi, pa so bili po Golovcu. Z sosedovim Ozijem in njegovo prijazno lastnico Stašo. Da kuštravi kosmatinec ni stisnil repa med noge, smo se morali izogibati le avijonov nad glavami in piskajočih igrač. Z nekaj podkupnine iz Mr. Peta je vseeno šlo :))
3. `DO IT YOURSELF´ VENČKI Z DODATKI IZ BARJA
Minimalizem mi je zlezel pod kožo. Zato je vse kar ustvarim, večkrat manj, kot več. Okrogli obroči iz medenine so modni že nekaj sezon. Letos pa so prevzeli tudi mene. Plus naravni dodatki, ki mi jih ponuja narava v bližini, so zame zmagovita kombinacija. Zato sem se odpravila na sprehod po barju, kjer sem našla marsikaj. Od širokolistnega rogoza, ki ima tisti značilni rjavi valjasti `cvet`, ki je bil popularen v vazah, v osemdesetih, do raznih puhasih trstik, bršljana, ki je zelen tudi pozimi in do rdečih šipkovih plodov.
4. V TRŽIČ NA LUČKE
Ko so nam vrli državniki dovolili, da lahko za praznike prestopimo meje občin, smo se mi odpravili v Tržič. Na obisk k moji mami. In tam je bilo letos še posebej praznično okrašeno. Rekla je, da so se na občini res potrudili. Ker vsi hodijo ´na lučke´v Ljubljano, se mi prav dobro zdi, da smo mi šli pa v Tržič.
5. TIHOŽITJE, KI NI PRAV TIHO
Še svež je spomin na potres, ki nas je ujel pred novim letom. Da se na Barju tla tresejo še bolj, pa dobro vemo tisti, ki tukaj živimo. Vsako leto deževje in sneg dodobra napolnijo barjanske vrtače, grabne, kotanje in poplavijo polja.
Podpeško jezero, ki je poleti jezerce, se pozimi razpostre precej dlje, kot je meja obale. Na decembrskem potepu, sem na jezeru opazila dva laboda. Kot beneški gondoli sta rezala gladino. Ob mraku sta odplula stran in se skrila med suličasto ločje. Še pred temo, sem kar na deblih ob obali, postregla vroč čaj iz pomarančnih lupinic in se zazrla v daljavo. Zvoki narave željnih sprehajalcev in vran so prekinjali tišino. Medenjaki na bližnjem grmovju, so kot plamen sveče plesali v vetru. Jaz pa sem razmišljala, kako malo človek potrebuje za dušni mir.
