Še svež je spomin na potres, ki nas je ujel pred novim letom. Da se na Barju tla tresejo še bolj, pa dobro vemo tisti, ki tukaj živimo. Vsako leto deževje in sneg dodobra napolnijo barjanske vrtače, grabne, kotanje in poplavijo polja.
Podpeško jezero, ki je poleti jezerce, se pozimi razpostre precej dlje, kot je meja obale. Na decembrskem potepu, sem na jezeru opazila dva laboda. Kot beneški gondoli sta rezala gladino. Ob mraku sta odplula stran in se skrila med suličasto ločje. Še pred temo, sem kar na deblih ob obali, postregla vroč čaj iz pomarančnih lupinic in se zazrla v daljavo. Zvoki narave željnih sprehajalcev in vran so prekinjali tišino. Medenjaki na bližnjem grmovju, so kot plamen sveče plesali v vetru. Jaz pa sem razmišljala, kako malo človek potrebuje za dušni mir.